Zemljevidi bienalov ULU, odprtje razstave in Konjska moč, inštalacija  

KURATORJI IN PROSTORSKA POSTAVITEV SONDA21, NIKA BEZELJAK, ANDREJ FIRM

Zemljevidi bienalov ULU je razstava v sklopu kuratorskih raziskovanj Gledališki dokumenti 2016 in 2017, ki jih z in v GT22 izvaja Fundacija Sonda. Razstava je v prostor postavljen dokumentarni projekt. Predstavila bo vse lokacije, gostitelje, udeležence, deležnike, žirante, nagrajence in del spremljevalnih okoliščin vseh bienalov doslej. Dokumentarni projekt, ki bo predstavil informacije kot likovno podobo, soočil dejstva in ponudil razmislek o njihovem povezovanju, razumevanju in vrednotenju, ko se več časovnih točk sreča v zemljevidu tega trenutka. Prostorska postavitev predstavlja vstop v nov likovni prostor, ki nam pove nepričakovane in tudi neznane zgodbe festivala.


Avtorja Zoran Srdić Janežič, Otto Urpelainen

Konjska moč: poetika gibanja je intermedijska situacija za premišljevanje tehnološkega napredka v posthumanističnem kontekstu. Konj v instalaciji je hibridni robot (hibrot) z lastno zaznavno in gibalno inteligenco, ki jo poganja bioreaktor. Za razliko od kiborgov, pri katerih je organizem opremljen z elektronskimi podaljški, je hibrot organizem, ki enakovredno vključuje elektronske in biološke elemente. Hibrot ni niti živ niti mrtev, nahaja se v vmesnem prostoru, v katerem ne štejeta niti življenje niti smrt, temveč kategorije, ki so izven človeškega dometa. Pojem konjska moč se ne nanaša zgolj na moči motorjev z notranjim izgorevanjem v avtomobilizmu, hkrati se na pojem vežejo številni drugi kulturni pomeni, kajti konj je v človeških civilizacijah postal bodisi simbol vojaške in patriarhalne moči (kipi konjenikov) bodisi kulturalizirane narave z udomačitvijo “divjih živali” in nadzorom nad naravnimi silami (jamske poslikave). Obe perspektivi temeljita na strogo hierarhičnih in antropocentričnih razmerjih, pri čemer je konj zgolj predmet nadzora. V suspenzu, ki ga ustvari pričakovanje (anti)potencialnosti v vprašanju ali se bo konj premaknil ali ne, leži tudi poetika neuporabnosti. Konj, ki že od začetka človeške civilizacije služi kot gibalno orodje za človeka, postane samostojno bitje, ki je uporabno samo sebi.